Šaleška dolina

Ob raziskovanju arhivskega gradiva za roman so začele nastajati tudi slike o rudniku in Šaleški dolini. Stare fotografije, zapisi, obrazi in prizori iz preteklosti niso ostali le del raziskovanja za zgodbo in romana, ampak so se počasi preselili tudi na platno. Ob njih so se mi vedno znova porajala vprašanja: Kako je bilo takrat? Kako je bilo živeti v dolini, ki jo je rudnik hkrati hranil in spreminjal? Kaj so ljudje videli, ko so zjutraj stopili iz hiše, česa so se bali, kaj so izgubljali in o čem so sanjali?

V tem ciklu zato se skrivajo star rudniški jašek v Škalah, rudarji na delu v jami, vračata se Družmirje in Škale, ter potopljeni domovi pod gladino Velenjskega jezera – cerkve, hiše, dvorišča, poti in spomini, ki jih je voda skrila očem. Nad vsem tem pa stoji Velenjski grad, kot večni čuvaj nad dolino. Kot nemi opazovalec časa, ki je videl drugačno dolino, njen razvoj, njene bolečine, njeno rast in njene spremembe. Cikel se nadaljuje s sodobno Visto, ki je nastala ob jezeru in ponosno parado rudarjev, ki še vedno korakajo po velenjskih ulicah.

Ta cikel je poklon dolini, ki je morala marsikaj izgubiti, da je lahko postala to, kar je danes. Je spomin na kraje, ki jih ni več v nekdanji podobi, in na ljudi, ki so v tej pokrajini pustili del svojega življenja. In je poskus, da bi tisto, kar je izginilo iz prostora, ohranili vsaj v zgodbi, podobi in spominu.