Slikarska dela

Slikati sem začela v času korone. Takrat je vsak od nas iskal nekaj, kar bi mu pomagalo skozi nenavadne dni zaprtosti in negotovosti. Prve korake sem naredila s pomočjo spletnih vsebin in samostojnega študija, nato pa sem svoje znanje začela načrtneje nadgrajevati. Udeleževala sem se slikarskih tečajev, delavnic in izobraževanj pod mentorstvom akademskih slikarjev, pri katerih sem spoznavala zakonitosti kompozicije, barvnih odnosov, svetlobe, perspektive ter različne slikarske pristope in tehnike.

Rada se sprehajam po galerijah in muzejih, ker tam nikoli ne vem, katera slika me bo ustavila sredi koraka. Včasih me pritegne barva, drugič nenavadna poteza čopiča, tretjič svetloba ali odsev v očeh. Takšni sprehodi so zame kot potovanje brez kovčka. Večinoma se domov vrnem z željo, da bi čim prej spet prijela za čopič.

Ko začneš slikati, svet nenadoma ni več samo pokrajina, drevo, obraz ali morje. Začneš videti, od kod prihaja svetloba. Opaziš senco, ki se prelije čez obraz, stotine odtenkov v vodi, jutranjo meglico nad dolino, sonce, ki za nekaj trenutkov spremeni barvo neba. Barva ni več samo modra, zelena ali rdeča. V eni sami modrini odkrijem celo paleto tonov, ki jih prej nisem niti opazila. Slikanje me je naučilo gledati počasneje. Na potovanjih, v hribih, ob morju ali povsem blizu doma se mi zato pogosto zgodi, da se ustavim. Zaradi svetlobe. Zaradi odseva na vodi. Takrat samo obstanem, se nasmehnem in si želim zapomniti drobne trenutke lepote.

Morda je prav v tem zame bistvo slikanja.